Vožnja z avtomobilom po Evropi ne pomeni le različnih prometnih pravil, omejitev hitrosti in okoljskih con. V mnogih državah obstaja tudi neka oblika cestnine. Včasih gre za klasične cestnine na avtocestah, včasih za vinjete, ki veljajo določeno časovno obdobje, in včasih za mostove, predore ali lokalne cestne odseke, za katere se plačuje pristojbina.
Za vsakogar, ki načrtuje potovanje z avtomobilom po Evropi, je zato smiselno, da sisteme cestnin preveri dovolj zgodaj pred odhodom. Modeli zaračunavanja se lahko med državami zelo razlikujejo, tudi znotraj iste države pa se pravila lahko razlikujejo glede na vrsto ceste, vrsto vozila ali način plačila.
Kako delujejo cestnine v Evropi
V praksi obstajajo tri glavne vrste cestnin, s katerimi se vozniki osebnih avtomobilov v Evropi najpogosteje srečujejo.
Prva je vinjeta. V tem primeru kupite pravico do uporabe določenih avtocest ali glavnih cest za določeno obdobje, na primer za nekaj dni, en mesec ali eno leto. V več državah je to danes že digitalno, kar pomeni, da je pristojbina povezana z registrsko številko in ne z nalepko na vetrobranskem steklu.
Druga je klasična cestnina. V tem primeru običajno plačate za določeno razdaljo, določen cestni odsek ali na cestninskih postajah ob avtocesti. V nekaterih državah se to opravi ročno ali s kartico, v drugih bolj samodejno prek elektronskih sistemov.
Tretja so lokalna plačila, na primer za mostove, predore ali določene mestne dostope. Tudi v državah, ki nimajo nacionalnega sistema cestninjenja, se takšne pristojbine lahko pojavijo.
Države, kjer se vinjeta pogosto uporablja
V več evropskih državah je vinjeta običajen način pobiranja cestnin za osebna vozila. To velja na primer za Avstrijo, Bolgarijo, Češko, Romunijo, Slovaško, Slovenijo, Švico in Madžarsko. V več pregledih se med državami, kjer se uporablja vinjeta, omenja tudi Moldavija.
Za popotnika to pomeni, da ob cesti ni vedno cestninske postaje. Namesto tega je treba pristojbino pogosto urediti pred začetkom uporabe cestninskega omrežja ali ob samem začetku uporabe. Zato je smiselno preveriti tako obdobje veljavnosti kot tudi to, za katere ceste pristojbina dejansko velja.
Države, kjer so klasične cestnine pogoste
V drugih državah je bolj običajno, da med vožnjo plačujete za določene avtoceste ali cestne odseke. Francija, Italija, Španija, Portugalska, Hrvaška, Grčija, Poljska, Srbija, Severna Makedonija in Turčija se pogosto omenjajo med državami s klasičnimi cestninami ali cestninskimi postajami. V takšnih pregledih se pojavljajo tudi Albanija, Bosna in Hercegovina ter Irska.
Za voznike to v praksi pomeni, da na strošek pogosto vplivajo razdalja vožnje, izbrani cestni odseki in včasih tudi način plačila. Ponekod je še vedno mogoče plačevati z gotovino, medtem ko so drugi sistemi bolj digitalni ali povezani z registrskimi številkami in kamerami.
Države, kjer gre predvsem za mostove, predore ali lokalne pristojbine
Obstajajo tudi države, kjer običajni osebni avtomobili ne naletijo na nacionalni sistem cestnin, vendar morajo kljub temu na določenih mestih plačati. Danska je pogosto povezana z mostninami, Švedska z mostninami in pristojbinami za zastoje v nekaterih mestih, Norveška s številnimi samodejnimi cestninskimi odseki, Nizozemska in Islandija pa se pogosto omenjata kot primera držav, kjer se lahko pojavljajo bolj omejene pristojbine. Tudi Združeno kraljestvo se pogosto opisuje kot država, kjer so določeni mostovi, predori in posebni cestni odseki plačljivi.
Za tiste, ki načrtujejo avtomobilske počitnice, je to pomembno, saj se lahko država zdi pretežno brezplačna za vožnjo, vendar na določenih poteh kljub temu povzroča stroške. To še posebej velja, če potovanje vključuje večje mostove, predore ali vstop v določena mestna območja.
Države, kjer osebni avtomobili pogosto vozijo brez nacionalne cestnine
Obstaja tudi več evropskih držav, kjer lahko osebni avtomobili v praksi uporabljajo večino cestnega omrežja brez nacionalne cestnine ali vinjete. V različnih pregledih se na primer Nemčija, Finska, Estonija, Latvija, Litva, Luksemburg, Belgija in Ukrajina omenjajo kot države, kjer osebna vozila na splošno niso vključena v širok nacionalni sistem zaračunavanja za avtoceste. Nemčija se pogosto izpostavlja kot jasen primer države, kjer avtomobili do 3,5 tone uporabljajo avtoceste brez običajne avtocestne pristojbine.
To pa ne pomeni, da stroški nikoli ne nastanejo. Lokalna odstopanja, posebni mostovi, predori ali druge pristojbine lahko obstajajo tudi tam, kjer ni nacionalnega sistema. Zato je smiselno preveriti konkretno pot, ne le države kot celote.
Pregled držav za avtomobilska potovanja po Evropi
Spodaj sledi splošen pregled številnih običajnih evropskih držav za potovanja z avtomobilom. Namen je podati praktično sliko o tem, kakšna vrsta cestnine se lahko pojavi.
Albanija – na določenih cestnih odsekih se lahko pojavijo pristojbine.
Andora – lahko se pojavijo lokalne pristojbine, zlasti v povezavi z določenimi predori.
Belgija – osebni avtomobili lahko v praksi običajno vozijo brez nacionalne avtocestne cestnine.
Bosna in Hercegovina – na določenih cestnih odsekih so cestnine.
Bolgarija – na delih cestnega omrežja se uporablja vinjeta.
Ciper – na nacionalni ravni se običajno opisuje kot država brez cestnin za osebna vozila.
Danska – nacionalna avtocestna cestnina ni glavni model, vendar so mostnine pomembne za mnoge popotnike.
Estonija – osebni avtomobili običajno niso vključeni v nacionalno cestnino.
Finska – nacionalna cestnina za osebna vozila običajno ni relevantna.
Francija – klasične cestnine so pogoste na večjih avtocestah.
Grčija – na glavnih prometnih koridorjih so cestnine.
Irska – obstajajo plačljivi cestni odseki.
Islandija – lahko se pojavijo določene lokalne pristojbine.
Italija – cestnine so na avtocestah pogoste.
Hrvaška – cestnine se uporabljajo na pomembnih avtocestah.
Latvija – osebni avtomobili so na nacionalni ravni večinoma brez plačila.
Litva – nacionalna pristojbina za osebna vozila običajno ni osrednjega pomena.
Luksemburg – običajno se opisuje kot država brez pristojbin za osebna vozila.
Moldavija – v več pregledih se omenja vinjeta.
Črna gora – na določenih odsekih se lahko pojavijo lokalne pristojbine.
Nizozemska – na splošno ni široke nacionalne cestnine za osebna vozila, vendar se lahko pojavijo nekatere posebne pristojbine.
Severna Makedonija – obstajajo cestnine.
Norveška – številne poti vključujejo samodejne pristojbine, mostnine in mestne dostopne pristojbine.
Poljska – določene avtoceste in cestni odseki so plačljivi.
Portugalska – cestnine so pogoste, pogosto z elektronskimi elementi.
Romunija – uporablja se vinjeta.
Švica – vinjeta je ključna za uporabo avtocest.
Srbija – na glavnih cestah so cestnine.
Slovaška – uporablja se vinjeta.
Slovenija – uporablja se vinjeta.
Španija – določene avtoceste so plačljive, čeprav sistem ni povsod enak.
Združeno kraljestvo – lahko se pojavijo lokalne in regionalne pristojbine, na primer na določenih mostovih, predorih in posebnih cestnih odsekih.
Švedska – avtoceste na splošno niso plačljive, vendar obstajajo mostnine in pristojbine za zastoje.
Češka – uporablja se vinjeta.
Turčija – cestnine so pogoste na pomembnih cestah in mostovih.
Nemčija – osebni avtomobili lahko običajno uporabljajo avtoceste brez nacionalne pristojbine, čeprav se na določenih posameznih prehodih lahko pojavijo posebne pristojbine.
Madžarska – uporablja se vinjeta.
Avstrija – vinjeta je običajna, nekatere posebne alpske poti pa imajo lahko lastne pristojbine.
Najpomembnejše pred vožnjo
Najpomembneje ni le vedeti, ali cestnine obstajajo, temveč tudi, kako se pobirajo. Potovanje skozi več držav lahko pomeni, da boste med istimi avtomobilskimi počitnicami naleteli na več različnih sistemov. Morda boste morali na primer v eni državi kupiti vinjeto, v naslednji plačati na cestninski postaji, nato pa kasneje na poti poravnati še mostnino ali mestno pristojbino.
Zato je pred odhodom smiselno preveriti naslednje:
ali država uporablja vinjete, cestninske postaje ali lokalne pristojbine
ali se plačilo opravi ročno, digitalno ali prek registrske številke
ali imajo določeni mostovi, predori ali mestni dostopi lastne pristojbine
ali se sistem pristojbin razlikuje glede na vrsto vozila ali izbiro poti
Povzetek
V Evropi ni enotnega modela cestninjenja. Nekatere države uporabljajo vinjete, druge zaračunavajo po cestnem odseku, nekatere pa imajo predvsem lokalne pristojbine za mostove, predore ali mestne dostope. Zato je za vsakogar, ki načrtuje daljše potovanje z avtomobilom, smiselno, da pot pregleda vnaprej in ne predpostavlja, da povsod velja enak model plačila.